Matjaz Čater

Tihi prelet čez vsakdanje relativnosti življenja je kot upor proti različnim pritlehnostim in užitek stapljanja z estetiko stvarstva. Pogled z višine je odmaknjen in meditativen, čist in celovit. »Ne vidi širjave, kdor se ne povzpne v višave« pravi stari pregovor. Zdrava ljubezen do rodne grude, čaščenje krajinske estetike in raziskovalni duh so odlike krajinskega fotografa, ki jih Matjaž pooseblja.Zorni kot v fotografiji je izzivalna spremenljivka časa in prostora in je eden od temeljev kreativnosti likovnega izraza, ki nastaja skozi ustvarjanje - kar pri Matjažu na slikovit način pomeni trikotno stekleno prizmo izbora pravilnega časa, obvladovanja letenja in sposobnosti ustvarjanja odličnih fotografij. Z žarkom svetlobe skozi to prizmo mojstrsko ustvarja mavrico zgodb življenja krajine.

Matjaž Čater je v razmeroma kratkem času dosegel vse, kar lahko doseže slovenski amaterski fotograf. Seveda je kot mnogo drugih slovenskih ustvarjalcev bolj cenjen izven naše male deželice. Njegove fotografije so njegov podpis; prepoznamo jih izmed mnogih, saj jih ustvarja med letenjem. Pogledi na slovensko pokrajino od zgoraj nas presenetijo, lahko so megleno sončna pravljica z gradovi in cerkvami, ki se skrivajo med gozdovi ali popolnoma grafičen vzorec obdelane zemlje, splet nasadov in sledi, ki jih puščajo poljedelski stroji. Vprašamo se, kako je tak posnetek nastal? Če se spomnimo svetovno znanega zračnega fotografa Bertranda, ki je za svoje posnetke več kot 15.000 ur preletel z najetim helikopterjem in pilotom, se zavemo, da je pot do popolne fotografije naporna. Redkokdaj je pilot letalne naprave in fotograf ista oseba. Matjaž to zmore. Za vsako nastalo fotografijo morajo biti izpolnjeni vsi letalski in fotografski pogoji. Vreme mora biti varno za letenje in svetloba primerna za fotografiranje. Jutra so mrzla, letalna in fotografska oprema brezhibna, delo pilota in fotografa pa uigrano. Sam pravi, da tudi skozi objektiv opreza za varnimi pristanki. Preverja nivo goriva, moč in smer vetra in si tu in tam pod pazduhami ogreva premrle prste.Njegove fotografije tako niso samo povprečen zapis letenja nad lepotami domače doline, temveč tudi pripoved ustvarjalca, ki še vedno spoštuje tehnično dovršenost, klasična slikarska razmerja, povednost posnetka in navdušenje nad igrami svetlobe in sence. Kljub digitalni fotografiji, ki omogoča računalniško preoblikovanje fotografij, spreminjanje in poudarjanje barv, je avtor tako povezan z naravo, da tehnične možnosti izkoristi le za poudarek njene lepote. Poletimo z njim.