(H)RAST Staneta Vidmarja v Hrastniku

 

O avtorju razstave (h)Rast

Stane Vidmar je po poklicu univ. dipl. inž. Strojništva. Zaposlen je bil v srednji šoli Jesenice kot učitelj in ravnatelj.

S fotografijo se je začel ukvarjati že med študijem v Ljubljani. Z nakupom prve digitalne kamere je začel bolj intenzivno spoznavati zakonitosti dobre fotografije. Stane Vidmar, MF FZS, EFIAP, je član in predsednik Fotografskega društva Jesenice. Najljubši so mu detajli in črno bela abstraktna fotografija, preizkuša pa se tudi v makrofotografiji cvetja.

„Fotografiranje hrasta je bil velik izziv, še zlasti ko ni šlo več samo za eno fotografijo odrezka debla, temveč za zgodbo o hrastu. Fotografije so nastajale dve leti, v vseh letnih časih in s pomočjo domá vzgojene nove rastline hrasta. Zgodba o hrastu zajema obdobje od kalitve želoda do odraslega drevesa, od orumenelega listja in sveže zelene barve na mladem listju.“

Stane Vidmar

Hrast (Quercus) je četrta najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji. Listopadno drevo, vetrocvetka, z deblom, ki sega visoko v mogočno krošnjo in zraste v višino od 20 do 40 m. Listi na kratkem peclju, ki poženejo sredi maja, so dolgi 15 cm in spiralno razvrščeni. Cvetovi, ki jih imenujemo mačice, se razvijejo spomladi. Plod imenujemo želod, je orešek, ki zraste v čašasti strukturi s kapico. Vsak želod vsebuje eno seme (le redko dve ali tri) in zori od šest do osemnajst mesecev, odvisno od vrste.
Hrastovo drevo ima lahko življenjsko dobo do 1000 let.

Za Grke, Rimljane in Slovane je bil hrast sveto drevo. Predstavljal je tudi središče Venetske kulture, saj je v vsakem večjem zaselku kraljeval mogočen hrast. Hrast so kasneje pogosto posadili ob cerkvah, da je varoval zvonik pred udarci strele. Skozi zgodovino so ga uporabljali tudi za gradnjo ladij, inženirskih objektov in v arhitekturi. Tudi najstarejše kolo na svetu, ki so ga našli v Ljubljanskem barju , je bilo delno narejeno iz hrastovega lesa.

 

 

Hrast z zgodbo.

Pod Karavankami, pod hribom Hrastnik, ki leži vzhodno od vasi Koroška Bela, pri vhodu v naselje, je imelo svoj življenjski prostor visoko drevo – HRAST.

Bilo je zdravo drevo, ker je rastlo na zemlji, nekoč najboljše kakovosti na Visoki Gorenjski, na ugodni prisojni legi in na območju z dosti padavinami, nekdanjega plodnega belškega polja. Rastlo je na samem, pod gozdnim ozadjem Hrastnika, hribom, ki je bil verjetno poimenovan ravno po rastišču številnih hrastov. Vseh zgod o tem drevesu, hrastu, z mogočno krošnjo varne sence iz preteklosti, ne poznamo.

Hrast na Koroški Beli je bil podrt na nedeljsko decembrsko jutro v letu 2015. Tako mogočna hrastova drevesa, s takim premerom debla, ki rastejo na samem in imajo večjo estetsko vrednost v krajini, so ponekod opredeljena za naravno vrednoto. Tega statusa naš hrast ni imel. Žal.

Od debla smo ohraniti ostanek, kolobar hrastovega lesa, ki bo vpet v stilizirano drevo jeklene konstrukcije dveh jeseniških jeklarjev, SIJ Acroni in KOV, in bo na ogled pred Kulturnim hramom na Koroški Beli. Starost hrasta si lahko določi vsak sam, na podlagi štetja letnic na vpetem avtentičnem kolobarju pred pročeljem ali na reprodukciji fotografije v razmerju 1:1, ki bo na ogled v okviru razstave (h)Rast v razstavišču.

Petra Alič