OTVORITEV RAZSTAVE 26. NOVEMBRA 2019 OB 18.00
Gorazd Golob že dobri dve desetletji fotografira divje živali po svetu. Kot fotograf je prepotoval precejšen del Afrike (Južnoafriška republika, Namibija, Bocvana, Zambija, Zimbabve, Kenija, Tanzanija, Uganda, Ruanda …), Evrope, Azije, Severne in Južne Amerike, v iskanju najboljših lokacij za fotografiranje živali in narave. Za svoje serije črno-belih fotografij živali, živali v gibanju in drugih fotografij je prejel več nagrad (PX3, IPA awards, Color awards, Black and white Spider awards, Biophoto … ). Njegove fotografije in članke so objavili National Geographic, Nikon, Digitalna Kamera, Black&White magazine idr. Fotografiral je za naročnike v Zambiji, Ugandi, Ruandi. Vodil je fotografske ture za ameriško agencijo Trogon tours v ZDA in Ekvadorju. Tudi sam organizira fotografska potovanja v Afriko, Azijo, Ameriko in v razne kraje po Evropi. Imel je več samostojnih razstav doma in v tujini. Med najpomembnejše sodi razstava pod kuratorstvom Lucie Awards, kjer je bil v družbi najboljših fotografov (Sebastiao Salgado, Joe McCurry, Joel Sartore itn.) na razstavah v Parizu, Mexico Cityju, Milanu, Bangkoku in drugod.
O fotografskem ciklusu Gorazda Goloba
Kadar beseda nanese na t.i. »wildlife« fotografijo, se nam v spomin prikradejo številne plakativne, barvite in tako ali drugače pisane podobe divjih živali, posnetih v njihovem prav tako pisanem in barvitem naravnem okolju. Zaradi tega predstavlja ciklus fotografij, ki jih Gorazd Golob postavlja na ogled, svojevrsten antipod prej omenjenim podobam. V današnjem času bi le malokdo pomislil, da bi serijo fotografij divjih živali v njihovem življenjskem okolju posnel oziroma prezentiral v črno-beli tehniki. Golob je pri ciklusu fotografij, ki jih vidimo pred nami, zavestno žrtvoval brez dvoma bogat spekter barv in barvnih odtenkov, ki jim je med nastajanjem fotografij bil priča. S popolno odsotnostjo barv je vse fotografije, ne glede na upodobljen motiv oziroma živalsko vrsto, poenotil do te mere, da kot skupni imenovalec na njih ostanejo le še sami glavni protagonisti. S konverzijo barvnih fotografij v črno-bele, je gledalca pogumno prisilil, da se osredotoči le na živali same – na njihovo fokusiranost med lovom, na njihov izraz med počitkom, na igro z mladiči, na nezaupljivo opazovanje okolice, na ležerno poležavanje po obilnem obroku …
Gorazd Golob nam v ciklusu ne razkazuje samo svojega izjemnega poznavanja živalskih značajev in njihovih biotopov, temveč tudi poznavanje več zvrsti fotografije, ki jih ta njegov ciklus združuje. Likovno očiščenost svojih fotografij avtor dopolnjuje s prefinjenim občutkom za kompozicijo, preciznim tajmingom in sposobnostjo predvidevanja dogodkov. Tako Golob danes razstavlja odlične, s t. i. očesnim kontaktom zaznamovane živalske portrete, na katerih živali neposredno nagovarjajo gledalca. Sledijo jim izjemni ambientalni portreti, na katerih živali niso v prvem planu, temveč se zaradi Golobovega premišljenega kadriranja kar zlijejo s svojim življenjskim prostorom. Tretji podsklop ciklusa predstavljajo dinamične fotografije, na katerih je Golob upodobil svojevrstno akcijo (npr. med lovom, med hranjenjem…) ali interakcijo med živalmi iste ali različnih vrst (npr. ravs dveh krokarjev v snežnem metežu). Nadalje nam Golob nekatere živalske vrste predstavlja v močno estetiziranih, lahko bi rekli celo poetiziranih podobah, ki pravzaprav bolj spominjajo na slikarije (npr. trojica žiraf ali pa razburjen ptič, ki se skriva za visoko suho travo …).
Gorazd Golob se ne ustraši motiva, ki na prvi pogled deluje kaotično, nasičen z množico vizualnih informacij in elementov, temveč se z njemu lastno intuicijo vsemu temu drzno izogne, iz motiva izlušči vodilni likovni oz. fotografski objekt ali subjekt ter fotografijo zaokroži v učinkovit vizualni in izrazni presežek.
Tomo Jeseničnik
Avtor o svojem fotografskem delu
Divje živali fotografiram že precej časa. Zaradi eksotične pokrajine, obilice neverjetnih barv, se včasih objekt, ki ga želim posneti, izgubi v pisanem ozadju, živali, včasih v ikoničnih pozah in z izrazi, ki kažejo svoje občutke moči in nemoči, se izgubijo v barviti okolici. Pripovednost njihovih izrazov je zasenčena z eksotičnostjo prostora, kjer bivajo. Da sem se lahko osredotočil na njihovo izraznost, sem barve odstranil, ohranil samo črno-beli svet, ki nazorno prikaže njihove podobe, dejanja in občutke. Sence in oblike pridejo bolje do izraza v črno-beli tehniki, fotografije so brezčasne, lahko so od včeraj ali izpred sto let. Krutost in lepote narave se v divjini dostikrat kažejo v ekstremih, na črnem in belem koncu,l in tudi ti ekstremi nam dostikrat povedo največ o samih portretirancih.
V vseh teh letih sem spoznal, da imajo ti posamezniki, ta divja bitja, živali, zelo podobno usodo kot druga, človeška bitja. Morda jih žene nagon, kot tudi ljudi, a vsa so sposobna pokazati celo paleto čustev, vzorcev obnašanja, dejanj, ki si jih ljudje dostikrat neupravičeno lastimo. Ljubezen, strah, grožnje, žalost, spletkarjenje, uveljavljanje moči in sprejemanje nemoči, tudi sanjarjenje, vse to se vidi v divjem živalskem svetu. Smrt, ljubezen in življenje gredo največkrat z roko v roki. In smrt enega lahko pomeni preživetje drugega. Zato poskušam posneti njihove izraze, poze in dejanja, enako kot bi to počel z ljudmi. Seveda je kulisa večja, sreča igra glavno vlogo, za luč poskrbi nebo, a rezultat je vreden toliko več. Ko se odpravljaš na fotosafari, je treba imeti v glavi dosti scenarijev in jih predelati oziroma uporabiti v delčku sekunde, ko se pojavi priložnost, da ujameš prizor, ki ga želiš. Naključij ni, so samo bolj ali manj izkoriščene priložnosti.
S fotografijami teh divjih bitij in nam tujega sveta poskušam predstaviti, koliko smo si ljudje in živali podobni. Upam, da vsaj nekateri vidijo vso to lepoto, ki jo trenutno še lahko opazujemo, kajti vse preveč smo odmaknjeni od razumevanja narave in vse prelahko izgubljamo naše sopotnike skozi zgodovino.
