Akt na Slovenskem III - Fotografija
Pišejo:
Akt na Slovenskem III - Fotografija
Na tretjem, fotografskem delu trilogije Akt na Slovenskem se od 7. februarja do 25. marca predstavlja več kot 120 fotografov z več kot 580 fotografijami iz let 1887-2000. Avtor razstave je dr. Primož Lampič, skupaj z Nino Pirnat - Spahič tudi avtor postavitve v galeriji Cankarjevega doma in Jakopičevi galeriji. Soproducenta razstave sta CD in Arhitekturni muzej. Po pionirskem pregledu "150 let fotografije na Slovenskem" je pričujoča razstava druga po obsegu razstavljenih fotografij in vpogledu v slovensko fotografsko ustvarjalnost. Slikarski del trilogije na temo Akt si je leta 1999 ogledalo okrog 6000 obiskovalcev, kiparskega lani okrog 4000. Rezultat razstavne trilogije so trije študijski katalogi na obravnavano temo. Dr. Lampič se je omejil na osnovno definicijo akta kot upodobitve golega telesa in se ni spuščal v terminološke razmejitve na umetniški akt, erotična fotografija, pornografija. Poleg razvoja moškega in ženskega akta pričujoča razstava opozarja še na druge tematske sklope, kot so otroški akt, golo telo iz neevropskih dežel, mrtvo telo, medsebojni vpliv fotografskega in slikarskega akta, t.i. metaakt kot fotografija erotične naravne oblike, fotografije, risbe, slike ali plastike ter fotografski akt na plakatu in v množičnem tisku.
Avtor razstave je edini diplomant ljubljanske filozofske fakultete, ki je doktoriral iz fotografije - dr. Primož Lampič, skupaj z Nino Pirnat - Spahič tudi avtor postavitve v galeriji Cankarjevega doma in Jakopičevi galeriji. Soproducenta razstave sta CD in Arhitekturni muzej. Po pionirskem pregledu "150 let fotografije na Slovenskem" je pričujoča razstava druga po obsegu razstavljenih fotografij in vpogledu v slovensko fotografsko ustvarjalnost. Prvi, slikarski del trilogije na temo Akt si je leta 1999 ogledalo okrog 6000 obiskovalcev, kiparskega pa lani okrog 4000. Rezultat razstavne trilogije so trije študijski katalogi na obravnavano temo, odlična podlaga za raziskovanje motivike, ki je bila do teh razstav še nedotaknjena.
vir: STA
AKT NA SLOVENSKEM III - FOTOGRAFIJA
piše Živa Verdir
Na tretjem, fotografskem delu trilogije Akt na Slovenskem se bo tja do 25. marca predstavilo več kot 120 fotografov z več kot 580 fotografijami iz let 1887-2000. Avtor razstave je edini diplomant ljubljanske filozofske fakultete, ki je doktoriral iz fotografije - dr. Primož Lampič, skupaj z Nino Pirnat - Spahič tudi avtor postavitve v galeriji Cankarjevega doma in Jakopičevi galeriji. Soproducenta razstave sta CD in Arhitekturni muzej. Po pionirskem pregledu "150 let fotografije na Slovenskem" je pričujoča razstava druga po obsegu razstavljenih fotografij in vpogledu v slovensko fotografsko ustvarjalnost. Prvi, slikarski del trilogije na temo Akt si je leta 1999 ogledalo okrog 6000 obiskovalcev, kiparskega pa lani okrog 4000. Rezultat razstavne trilogije so trije študijski katalogi na obravnavano temo, odlična podlaga za raziskovanje motivike, ki je bila do teh razstav še nedotaknjena.
Dr. Primož Lampič se je omejil na osnovno definicijo akta kot upodobitve golega telesa in se ni spuščal v terminološke razmejitve na, denimo, umetniški akt, erotična fotografija, pornografija. Kot pripravljalec razstave se je soočil z ogromnim gradivom, heterogenim - tako znotraj opusa posameznega avtorja kot med posameznimi fotografi. ravnatelj Arhitekturnega muzeja dr. Peter Krečič je spomnil, da je ta muzej prve razstave fotografije pripravil že sredi 70-ih let, fotografija pa je bila vključena tudi v pregledno razstavo o likovni umetnosti na Slovenskem leta 1979. Poudaril je pomembnost celovitosti opusov posameznih fotografov. Z njihovim zbiranjem se ukvarja tudi kustodiat za fotografijo na Arhitekturnem muzeju.
Poleg razvoja moškega in ženskega akta pričujoča razstava opozarja še na nekaj drugih tematskih oziroma problemskih sklopov, kot so otroški akt, golo telo iz neevropskih dežel, mrtvo telo, medsebojni vpliv fotografskega in slikarskega akta, t.i. metaakt kot fotografija erotične naravne oblike, fotografije, risbe, slike ali plastike ter fotografski akt na plakatu in v množičnem tisku.
Fotografsko gradivo na obravnavano temo za čas od prvih fotografskih aktov v 80-ih letih XIX. stoletja do I. svetovne vojne je razmeroma skromno, je na predstavitvi pojasnil avtor dr. Lampič. Med fotografi izstopata Fran Vesel in Matej Sternen. Obdobje med vojnama zaznamuje produkcija Fotokluba Ljubljana, ustanovljenega 1931. Celovito ohranjeni opusi njegovih članov nudijo sklenjeno vrsto ženskih, moških in otroških aktov. Prevladujočo mehko, piktorialistično odslikavo tu in tam zamenja novostvarnostni izrez (Karlo Kocjančič, Marjan Pfeifer) ali bizarna nadrealistična "zgodba" (Kocjančič). Naletimo tudi na vpliv predvojnega nemškega športnega filma (Pfeifer, Franc Bazelj).
V 60-ih letih se je uveljavil vpliv formalistično in grafično poudarjene nemške subjektivne fotografije (Vlastja Simončič). Strujo nadaljuje generacija Fotogrupe Šolt (Oskar Dolenc) in nekateri sopotniki (Leon Dolinšek). Naslednji rodovi ohranjajo zasebni značaj akta, a postopoma zapuščajo lepotnost in blago erotiko ter iščejo izraz bolj zapletenim, celo odklonilnim čustvom (Janez Pukšič, Tone Stojko, Jendo Štoviček, Marko Gosar, Jaka Jeraša) in se ukvarjajo z moškim, avtoportretnim in meataktom (Milan Pajk, Božidar Dolenc, Herman Pivk, Jane Štravs). S profesionalizacijo se je v teh krogih uveljavil t.i. lepi akt (Milan Pajk, Franci Virant, Janez Vlachy, Jane Štravs), navezan na oglaševalsko industrijo.
Fotoklub Maribor prestavlja drugo močnejšo jedro slovenske fotografske produkcije akta. Eksperimentalno držo t.i. mariborskega kroga ohranja Janko Jelnikar, Bogo Čerin pa v "lepi akt" vnaša posamezne formalne in pomenske zaostritve, ki podobe izvzemajo iz konteksta modne bleščavosti.
Dr. Lampič opozarja še na fotografinje, ki so več pozornosti posvetile otroškemu aktu ter medčloveškim odnosom. Od konceptualizma dalje nekateri umetniki uporabljajo fotografijo za dokumentiranje svojih akcij (OHO - Andraž Šalamun) ali kot eno od osnovnih izraznih medijev, s katerimi dosegajo tudi izrazito imaginativne rezultate. Osemdeseta leta so čas, ko na prizorišče prihajajo diplomanti francoskih, angleških, nemških, čeških, hrvaških in ameriških fotografskih višjih in visokih šol ter akademij. Po letu 1990 pa se začno uveljavljati tudi diplomanti oddelka za oblikovanje ljubljanske Akademije za likovno umetnost.
vir: Delo
Akt na Slovenskem, tretjič -fotografija
Erotična fotografija sprva ni bila namenjena javnosti
Skoraj 600 fotografij bo od nocoj dalje na ogled v Jakopičevi galeriji in Cankarjevem domu -Primož Lampič: Pri izboru sem bil prisiljen trgati fotografske opuse.
Akt, kot so ga upodabljali domači slikarji in kiparji, smo si že ogledali na dveh velikih razstavah, ki ju je pripravil Lev Menaše; danes pa bo v Jakopičevi galeriji in Galeriji Cankar jevega doma še otvoritev zadnjega dela obsežnega projekta Akt na Slovenskem, ki predstavlja fotografska dela s tega področja. Razstavo je pripravil dr. Primož Lampič, docent na oddelku za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti in kustos za fotografijo v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani. Na ogled bo okoli 580 fotografij 120 avtorjev, med katerimi je 13 odstotkov fotografinj. Časovno segajo dela od ok. leta 1887 do 2000. Avtorja razstave smo prosili za pogovor.
Kakšne so vaše izkušnje: ali erotična fotografija
zanima bolj ali manj vse fotografe?
Precejšnja večina snema tudi erotične fotografije, vendar ne nujno z mislijo,
da jih bodo predstavili javnosti. Pogosto jih posnamejo v ntimnem družinskem krogu in jih
ne razstavljajo. Pri projektu sem se osredo točil na dela, ki so bila že prvotno
namenjena predstavitvi, objavi. Nekaj fotografij je kljub temu intimne narave, vendar jih
npr. sorodniki čez nekaj desetletij ne sprejemajo več zgolj kot zasebne in so jih
pripravljeni dati v javnost. V mislih imam družinske albume ipd.
Kako pomembna je študija akta za fotografa? J snemanje
golega modela nujno del foto grafovega izobra ževanja?
Sodobni študij fotografije (ki ga naš visoko šolski sistem žal v celoti še ne
omogoča), mora ob segati tudi ta fotografski žanr. Fotografija je sicer veliko bolj
konkretna, čeprav so ambicije fotografov pogosto povezane s formalnim zanimanjem za
obliko, mehko podajanje, svetlobne efekte . . . Med fotografom in njegovim modelom se
vzpostavlja tudi erotični odnos. O etnologiji antičnega akta, ki je izvor akademskega,
študijskega akta, ne vemo veliko, čeprav nekateri ocenjujejo, da je šlo manj za
erotično zadevo, ampak bolj za harmonizacijo duha in telesa, za temperiranje, uokvirjenje
erotičnih impulzov. Pri fotografiji pa je stik med modelom in fotografom močnejši.
Zanimivo je, da je produkcija erotične podobe zelo odvisna tudi od drugih odnosov v
družbi. Slovenija npr. dolgo časa ni imela likovne akademije, kar pomeni, da tudi modeli
niso bili nekaj običajnega. Ker tega v Sloveniji ni bilo, je nastala vrzel v obravnavanju
te teme. Kobilica in Sternen sta imela v Lju bljani probleme s slikanimi akti, ker ni bilo
institucionalne podpore. Kobilica na primer govori o sproščenem ateljejskem življenju,
vendar v poročilih iz Münchna. Po drugi strani pa za malo številno starejšo
fotografijo, torej tisto izpred tridesetih let 20. stoletja, velja, da je pogosto povezana
s kiparskimi in slikarskimi ateljeji. V zgodnjem obdobju so nastajale fotografije, ki so
imele bolj študijsko kot dokumentarno ali umetniško vlogo. Najpogosteje so fotografijo
res uporabili za skico, predlogo za ustvarjanje slikane slike. Izrazit primer je Sternen,
pri katerem lahko sledimo neposrednim vzporednicam med fotografijo in sliko. To smo delno
predstavili tudi na razstavi. Gre za njegov Ležeči akt iz leta 1914. Primerjava nam
omogoča rekonstrukcijo slikarjevih tendenc. Pri korekcijah telesa se lahko vidi, za kaj
mu je šlo. Vidi se, da je želel videti sežetost, torej celotno telo, manj pozornosti pa
je posvečal drugim delom telesa, npr. rokam in nogam. Do leta 1930 je produkcija tako
zelo fragmentarna, da je težko govoriti o kontinuiteti. Za sedemdeseta leta sta značilna
opusa slikarjev Borisa Jesiha n Bogoslava Kalaša. Verjetno bi bila zanimiva razstava na
temo fotografija kot slikarjeva predloga. Da, to je še eden od izzvov za slovensko
zgodovino likovne umetnosti in fotografije. Takšno razstavo bi bilo vredno postaviti,
zlasti če vemo, da je tovrstna snov precej dobro obdelana v tuji literaturi. Na naši
razstavi za zdaj na to šele opozarjamo.
Na kaj ste bili pri izbiranju fotografij najbolj pozorni?
Na kompozicijo, barve, umetniško vrednost . . .
Težko sem se odločal, saj sem s tem, ko sem izbiral izključno fotografije z določeno
temo, trgal fotografov opus. Fotografa kot avtorja, če je specialist za obravnavano temo,
je na tematski razstavi težko predstaviti. Za večino sodelujočih erotična fotografija
ni najbolj tipična, avtorje, ki se kontinuirano ukvarjajo z aktom, pa sem poskušal
predstaviti v malih preglednih razstavah. Nenehno sem moral upoštevati kvadraturo
razstavnih prostorov, ki določajo število izbranih fotografij. Že zdaj jih je okoli
580, kar za eno razstavo ni malo. Fotografski akt sem poskušal razumeti čim bolj
široko, kot posnetek golega telesa, torej ne le v smislu mediteranskega akta, z antike
podedovanih pristopov do telesa, ampak upoštevati tudi reportažni pristop, na razstavi
pa je še nekaj del uporabne in dokumentarne fotografije: poročil z neevropskih de žel,
posnetkov za medicinske namene . . .
Pozornost sem posvetil starejši fotografiji, danes večinoma v zasebnih zbirkah, ki je bližja današnji potrošni erotični produkciji. Vključil sem nekaj otroških aktov, podob mrtvega golega telesa ipd. Vsekakor gre vedno za subjektivni zbor.
Kaj pa umetniška fotografija?
Zelo močna koncentracija razstavne kreativne umetniške fotografije je opazna v 30. letih
(sklenjeni opusi, močni avtorji), saj imamo na voljo nekaj zelo dobro ohranjenih arhivov,
na primer Karla Kocijančiča in Franca Bazlja. Oba sta bila člana Fotokluba Ljubljana.
Ali vsi sodelujoči avtorji nastopajo s svojim imenom ali
se kakšen skriva pod psevdoni mom?
Samo nekaj avtorjev/avtoric je, ki se predstavljajo s psevdonimom ali nastopajo v
skupini, večinoma pa nastopajo s pravim imenom.
Vas je kakšen avtor presenetil?
Na največ presenečenj sem naletel pri starejših fotografih, na primer pri
Ivanu Močniku, čigar sorodniki so nas opozorili na njegov album z okrog 300 erotičnimi
fotografijami. Kolikor mi je znano, bodo javnosti prvič predstavljena nekatera dela Ferda
in Frana Vesela, Mateja Sternena, Lea Poljanca, na katerega me je opozorila Lilijana
Nedič, kustodinja Slovenske kinoteke, Franca Bazlja, Božidarja Jakca, Čora Škodlerja,
Viktorja Kramarja, Vlastja Simončiča, Vinka Rozmana in še nekaterih.
Jelka Šutej Adamič
vir: Delo