Stališča in priporočila US FZS

Stališča in priporočila Umetniškega sveta Fotografske zveze Slovenije

 

Umetniški svet je v delu izraznih fotografinj in fotografov, klubov ter celotne FZS zaznal nekatere pomanjkljivosti in stališča, ki ovirajo razvoj izrazne fotografije. 10. 11. 2013 je na dopisnem sestanku sprejel naslednja stališča in priporočila:

  1. Snemanje z 8 bit-i po kanalu v izgubnem zapisu JPG (JPEG) ni primerno za postprodukcijo (elektronsko temnico, fotošop, naknadno obdelavo posnetkov). Če hočemo uspešno izvajati elektronsko temnico, moramo snemati v zapisu RAW z 16 bit-i po kanalu oziroma z 48 bit-i po vseh treh kanalih. Posebej nespametno pa je, če zapis RAW najprej pretvorimo v izgubni zapis JPG in nato v njem obdelujemo posnetke. V zapisu JPG so nekatere stvari nepopravljivo zacementirane in imamo s fotošopom  omejene možnosti. Velika prednost zapisa RAW je, da iz majhnih izrezov slikovnega polja lahko izdelamo kakovostne povečave. Največja slabost izgubnega zapisa JPG je, da pri nasičevanju barv dobimo ploskovite, trde, neplastične in večkrat raztrgane barve. Dalje se nam v zapisu JPG že pri manjšem povečavanju in manjšem ostrenju pojavijo iskrice ter druge oblike šuma. Že na projekcijski povečavi se marsikaj vidi, na papirni povečavi pa se razkrijejo vse napake. Trde in neplastične barve, zrnatost, iskrice ter druge oblike šuma so lahko vzrok, da je fotografija pri konkuriranju za razstavljalske naslove FZS slabo ocenjena.
  2. Ostrenje je znatno uspešnejše, če ga izvajamo v prostoru LAB v črno-beli obliki posnetka. Vrstni red ukazov je: Image, Mode, Lab Color, Lightness. Sedaj lahko večkrat in intenzivneje ostrimo preden se nam pojavijo iskrice in zrnatost. Vrnemo se z ukazi: Image, Mode, RGB Color.
  3. Če pri temnem posnetku nasičujemo (saturiramo) barve, dobimo zatolčene barve. Žive barve dobimo tako, da jih pred nasičevanjem posvetlimo.
  4. Če obdelavo posnetkov v programu Camera Raw ne obvladamo ali nam program ne nudi vseh željenih možnosti, ob vključenem programu Adobe odpremo posnetek v zapisu RAW. Poleg posnetka se nam odpre program Camera Raw, ki ima v zadnji spodnji vrstici tri povelja. Kliknemo na prvo z imenom Open Image in že lahko obdelujemo posnetek (z 48 bit-i ali več) v programu Adobe.
  5. V klubski fotografiji teme (serije, kolekcije) drugače ocenjujemo kot v galerijski fotografiji. V klubskih serijah mora imeti vsaka vključena fotografija določen tehnični, oblikovni, vsebinski in izrazni nivo. Še tako dobra ideja ne more rešiti slabih posnetkov. V galerijskih serijah je na prvem mestu ideja oziroma koncept. Posamezne fotografije, ki serijo sestavljajo, pa so večkrat prešibke, da bi preživele izven kolekcije. Zato klubski fotografi bolje obvladajo galerijsko razstavljanje, kot galerijski avtorji klubsko.
  6. Velikani slovenske klubske fotografije dokazujejo, da je hkratno ukvarjanje z galerijskim in klubskim razstavljanjem preizkušen recept za razvoj močnih, širokih in senzibilnih umetniških osebnosti.
  7. Če bi galerijske fotografe pričeli privabljati v naše vrste tako, da bi jim pričeli nagrajevati njihove sestave in jim mimo pravil podeljevati najvišje razstavljalske nazive, kot predlagajo nekateri, bi jim naredili medvedjo uslugo, FZS pa bi razvrednotila motivacijsko vrednost razstavljalskih naslovov, izgubila svojo bit in začela hirati. Posledično bi slovenska umetniška  fotografija ostala brez najmočnejšega opornika, kar je klubska fotografija bila, je in bo.
  8. Večina mojstrov fotografije po osvojitvi naslova preneha razstavljati. Njihov umetniški razvoj se prekine. Ne mi ne mojstri ne bomo nikoli izvedeli, kaj bi še lahko ustvarili in kaj bi še lahko dali slovenski umetniški fotografiji. Zato je US na pobudo predsednika FZS predlagal nov naslov elitni mojster FZS. Pogoji za njegovo osvojitev so zastavljeni tako, da zahtevajo vseživljenjsko ustvarjanje in razstavljanje. Gre za  tako veliko stvar, da ne bi smela biti prepuščena zgolj javni razpravi, ki redko zmore vizionarsko razsežnost.

 

Predsednik US Rafael Podobnik